Yer e
ivsearch Dating isearcha Bad jsearchg
l Bad k Tab isearch Bad osearch
Bad search Dating o Spartito ksearchi Org e Org Org a%25B4%25F3%25B5%25A8%25D7%25D4%25C5%25C4ssearch %25B4%25F3%25B5%25A8%25D7%25D4%25C5%25C4a
a
ssearchj%25B4%25F3%25B5%25A8%25D7%25D4%25C5%25C4 vsearchgru Tab a Org Dating n Org psearcht Bad mDatingsitesfree+Org+Sex+Dating+Online+Executive+Szh+Ating+Sit%2E%2E%2E+tsearch u Dating esearchg Tab usearcha Spartito Datingsitesfree
Tab Yer Bad n
k Tzh msearchr Spartito o g Dating b Dating jej Tzh %25B1%25AC%25D0%25A6%25D7%25D4%25C5%25C4 Spartito ssearcho Yer m
r Tab searchak Bad searchesearchnš Dating al
k Tab ijsearch Bad
Tab search Bad M%25B4%25F3%25B5%25A8%25D7%25D4%25C5%25C4e Yer nac Datingsitesfree stsearch Datingsitesfree r Dating i%25B4%25F3%25B5%25A8%25D7%25D4%25C5%25C4o Yer ro Tzh s Spartito o
eg Bad c%25B4%25F3%25B5%25A8%25D7%25D4%25C5%25C4n Tab ra searche Yer ik Bad searchrn Tab lusearchn Org e Tab
Dating search Bad O Tab jektsearch Tab Yer osearchal Datingsitesfree i g Datingsitesfree u Spartito i Tab s Spartito n Yer pr
m Yer ka Yer osearchdr Dating g Tab na dsearchugeg%25B1%25AC%25D0%25A6%25D7%25D4%25C5%25C4.
Yer Tab P Org a Tab Dating ako se tudi posamezne gruče znotraj Supergruče Virgo
ne gibljejo druga na drugo. Vsi skupaj se gibljeno s
hitrostjo 600 km/sekundo proti oddaljenemu objektu, ki so mu
nadeli naziv »Great Attractor« ali Veliki privlačevalnik. Ta
leži na razdalji 13.800.000 svetlobnih let in bi naj imel
maso 5x10^16 sončnih mas.
Praznine, liste in vlakna so poimenovali elemente, ki jih vidimo v strukturi delov vesolja. To so strukture, ki jih tvorijo galaksije na največji skali strukture vesolja. Raziskave rdečega pomika širjenja vesolja kažejo na njegovo mehurjasto strukturo. Galaksije so razporejen kot nekakšna vlakna velikih listnatih struktur. Mehurjaste praznine seveda niso čisto brez galaksij, a so te v njih izredno redke.
Raziskave opravljene s pomočjo HST kažejo zanimivo strukturo
galaksij v razdalji 50 milijonov svetlobnih let
ali 150 Mpc,
to je na 2% razdalje do roba opazovanega vesolja. Galaksije so
prikazane kot pike. Struktura galaksij
je razdeljena
na dva velika lista znotraj katerih so gruče in supergruče z
vmesnimi »praznimi« prostori
v obliki mehurjev. Slika prikazuje
gornjo polovico dvojne pahljače.
Mehurji praznine imajo običajno premer 7.600.000 svetlobnih let (25 Mpc). Mehurji praznine sestavljajo 90% opazovanega prostora vesolja. Našli so tudi praznino, ki ima premer 38.000.000 svetlobnih let ali 124 Mpc. Na drugi strani pa so opazili velikanski list galaksij, ki so ga poimenovali »Veliki zid«. Njegove mere so 30.600.000 svetlobnih let ali 100 Mpc v dolžino in višino.
Globinska slika dobljena s pomočjo HST pri njegovi
največji možni povečavi kaže ogromno galaksij
že v najmlajšem stadiju vesolja.
Najnovejše slike HST, ki so dobljene pri največji možni povečavi teleskopa, kažejo galaksije, ki so nastale le dve milijardi let po Velikem poku (Big Bag). Na sliki vidimo fantastično sestavljanko galaksij, ki so se oblikovale prej, kot je to do sedaj predvidevala veljavna teorija o nastanku vesolja.
TEMNA SNOV
Na vrh strani
Astronomi so vedno bolj prepričani, da večino vesolja ne predstavlja njegova »svetleča« snov, temveč njegova temna snov. Ta bi naj bila tudi v drugačni obliki, kot je snov, ki jo poznamo na Zemlji. Gostoto snovi v vesolju označujejo z grško črko omega Ω. Od gostote snovi je odvisno ali se bo vesolje iz prvotnega Prapoka širilo v neskončnost ali pa se bo spet stisnilo nazaj v prvotno točko.
Ocena gostote snovi in s tem velikost parametra Omega je še vedno predmet razprav med znanstveniki. V kolikor sprejmemo za osnovo ves svetel material (zvezde in galaksije, medzvezdni topli plin) in ga primerjamo s »črnim« ali »praznim« vesoljem, znaša Omega ~ 0,005. Če upoštevamo vse zaledno zračenje vesolja in praktično vse žarčenje, znaša Omega ~ 0,04. Gostoto bi lahko povečali, če bi pri izračunu upoštevali še velike plinaste gigante in zvezde, rjave pritlikavke, ki ne sevajo dovolj svetlobe. Vendar ni znano koliko rjavih pritlikavk in gigantskih planetov sploh obstaja. Ne moremo govoriti niti o oceni odstotka planetnih sistemov, ki imajo takšne planete. Zato so se lotili merjenja gostote vesolja še na drugi način. Kot osnovo so uporabili sorazmerje med maso in svetilnostjo eliptičnih galaksij. Pri tem so si pomagali še z velikostjo premera galaksij. Takšen preračun je pokazal vrednost Omega ~ 0,016. Vrtilni momenti galaksij so kazali tudi na količino temne snovi, ki rotira skupaj z galaksijami na njihovih robovih vidnega diska. Če pri tem upoštevamo še opazovanja gibanja galaktičnih gruč, pridemo do vrednosti Omega ~ 0,15.
Opazovali so še dinamiko gruč in na tej podlagi določili maso njegovih galaksij. Ker še ni preteklo dovolj časa od prvih opazovanj, je težko najti gruče z dovolj močno dinamiko, ki bi pomagala pri raziskavi. V tem primeru so dobili vrednost Omega ~ 0,2 (± 0.1). Z raziskavami rdečega pomika galaksij, ki ležijo na velikih razdaljah vesolja 61.500.000 svetlobnih let ali 200 Mpc, so določili faktor Omega ~ 0,8 (± 0.5). Iz navedenega je razvidno, da predstavlja svetla snov le majhne del mase vesolja, ki je sestavljena iz snovi, ki je vidimo, ker ne izžareva nobenih žarkov in tudi ne svetlobnih fotonov. Možno je, da je veliko te snovi v obliki, ki je na Zemlji ni, to je v obliki antimaterije.
KAJ JE ČRNA LUKNJA?V besedilu se je pojavila trditev, da je pravo središče galaksije črna luknja, ki povzroča tudi rotacijo spiralne galaksije. Torej je tudi v središču naše galaksije Mlečne ceste črna luknja.
Črna luknja je del vesolja-časa iz katerega ne more nič pobegniti, tudi svetloba ne. Zato ime črna luknja. Da bi pojasnili ta prostorno-časovni fenomen, uporabimo najprej teniško žogico. Kaj se zgodi, če jo vržemo v zrak? Čim močneje jo vržemo, tem hitreje potuje, ko zapusti našo roko. Prav tako doseže tudi večjo višino preden se vrne nazaj. Če bi jo zagnali dovolj močno, bi se ne vrnila, ker je gravitacijska privlačnost ali težnost ne bi mogla več potegniti nazaj. Hitrost, ki je potrebna, da žoga ubeži težnosti, imenujemo ubežna hitrost. Za Zemljo je ubežna hitrost 11,265 km/sekundo (40.554 km/h).
Če neko telo razbijamo na vedno manjše dele, se povečuje njihova gravitacijska privlačnost in s tem tudi njihova ubežna hitrost. Čim manjši je delec, tem bolj ga je potrebno zagnati, da ubeži gravitacijski privlačnosti. Na koncu dosežemo točko, ko potrebujemo takšno ubežno hitrost kot je hitrost svetlobe, ki znaša 299.792 km/sekundo. Na tej točki noben delec ne more več zapustiti nekega vesoljskega telesa, ker nič v vesolju ne more potovati hitreje kot svetloba. Tako dobimo nebesno telo imenovano črna luknja.
Neposredno črne luknje sploh ne moremo videti, ker noben delec svetlobe ali foton ne more ubežati s površja takega telesa. Vendar obstajajo dobri razlogi, da menimo, da črne luknje v resnici obstajajo. Vrnimo se k zvezdam. Nekatere med njimi so izredno velike in dosegajo maso, ki tudi 10.000-krat presega maso našega Sonca.
Ko takšna zvezda porabi svoje gorivo in dogori, pride do močne eksplozije zvezde. Zvezda na nebu izredno zažari in takrat jo imenujemo supernova. Nekaj materiala se razprši na vse strani, večina pa se začne spet nabirati proti sredini zvezde, ker ga prične privlačiti gravitacijska privlačnost. Material se zgošča toliko časa, dokler se notranjost spet ne zagreje in pritisk toplote premaguje gravitacijsko privlačnost. A ker je porabljen ves gorivni material, se zvezda spremeni v pritlikavo nevtronsko zvezdo. Vemo, da se to zgodi, saj so našli kar veliko takšnih zvezd. V vidni svetlobi so slabo vidne, zato pa jih zelo dobro vidijo radijski teleskopi. Zvezda namreč oddaja močan tok nevtronov, ki se na radijskem teleskopu zazna kot močan šum.
A če je nevtronska zvezda zelo velika, potem notranja toplota ne more premagati gravitacijske privlačnosti in zvezda se vse bolj in bolj krči. Prostori med atomskimi delci so vse manjši, dokler ne počijo atomske vezi med njimi. Zvezdi ni več pomoči in sesede se samo vase in postane črna luknja. Kritična masa je zelo majhna. Dovolj je, če ima zvezda dvakratno maso našega Sonca, da postane črna luknja. Ocenjujejo, da se v naši galaksiji pojavi supernova na vsakih 300 let. V sosednjih galaksijah pa so odkrili okrog 500 nevtronskih zvezd. Torej je zelo velika verjetnost, da obstaja tudi nekaj črnih lukenj.